torek, 22. januar 2013

e-hiša v tehničnem muzeju v Münchnu

Dva dni na službenem izletu v Münchnu. Se ne bi branili, kajne?

Na tem blogu vam bova e-hišnici Andreja in Lea potanko opisali najin izlet ter vam razkrili vse informacije, ki bi jih mogoče potrebovali, če bi se tudi vi odločili za tak izlet ...

No, vse se je začelo s tem, da nam je šef Luka na prvem sestanku v letošnjem letu rekel, da moramo videti projekte po svetu, ki so podobni našemu oz. še večji. Predvsem je imel v mislih tiste bolj velike. Rekel je: »Najprej bosta šli v tehnični muzej v München. Imata dva tedna časa, da to izpeljeta.« Glavni namen »strokovne ekskurzije« je seveda pridobitev novega znanja in idej, za lažje in boljše delo v e-hiši ter pri njenem nadaljnem razvoju.

Z Andrejo sva se posvetovali, določili datume in na spletni strani Slovenskih železnic pogledali, kakšni so vozni redi vlakov do Münchna. Šla sem na železniško postajo v Novi Gorici in kupila karte.


Za dve povratni karti od Ljubljane do Münchna sva odšteli 116 eur, ker so bile karte s posebno ugodnostjo še na voljo. Slovenske železnice imajo takšne posebne ugodnosti na voljo za več večjih evropskih destinacij, je pa število kart, ki jih prodajo za posamezeno destinacijo za posamezen vlak omejeno. Velja pravilo prvi pride, prvi dobi, zato se splača čimprej pozanimati razpoložljivost ter kupiti karte po kar 50% njižji ceni.

S kartami v roki sva lahko samo še čakali na dan D.

Prišla je nedelja in treba je bilo priti do Ljubljane. Vlak naj bi odpeljal iz Ljubljane ob 23:54, tako da sem iskala najhitrejše in najcenejše možnosti, kako do tja priti iz Ajdovščine. Seveda sem pogledala na spletno stran prevoz.org in dobila prevoz ob 20:30 za 5 eur. 

Po poti je veselo snežilo, tako da sem v Ljubljano prišla ob 22h ter se zatekla v McDonald's na železniški postaji. Moje veselje, kako bom tam na toplem v objemu wirelessa in iPada dočakala odhod mojega vlaka, se je kmalu razblinilo, ko sem ugotovila, da lokal zaprejo ob enajsti uri. Tako sem bila tam dokler me niso skoraj vrgli ven. In kam zdaj? Vse je bilo zaprto, tudi železniška postaja z veceji! Prijazen gospod mi je povedal, da so edini odprti veceji v podhodu pod železnico, kjer sem našla še lokal, ki je odprt 24 ur. Juhu! Naročila sem si kavo in nameravala počakati še preostalih 30 min, potem pa se odpraviti na peron št. 6 čakat naš vlak.

Seveda je moralo spet iti nekaj narobe. Gospa po zvočniku sporoči, da bo imel vlak 81 minunt zamude in ves elan, ki sem ga po zaprtju Mc Donaldsa še imela, je splaval po vodi. Ni mi preostalo drugega, kot da sedim v nekem zanikrnem baru s slabo muziko, brez interneta in slabo kavo, ter s pomočjo knjige dočakam naš vlak ...

Vse mine, pravijo in tako je minilo tudi čakanje na vlak z 90-minutno zamudo. Na vlaku me je že čakala Andreja, ki je šla na vlak že v Krškem. Kar najhitreje sem se razkomotila, potem pa napol bedela, napol spala vse do Münchna. P.s.: če ne kupiš karte v spalnem vagonu, je majhna verjetnost, da boš dobil separe, v katerem boš lahko spal čez tri sedeže :).

Po prihodu na železniško postajo v München, je prva destinacija kavarna Coffee Fellows, kjer smo si privoščile kavo in čaj ter, čeprav ni dovoljeno, pojedle svoje panine in marmorni kolač. Cene so bile vsaj za evro višje kot pri nas v Sloveniji pa tudi možnost uporabe interneta brez plačila ni bila dosegljiva, tako da sva majine iNaprave hitro spravile v torbe.



Že nekaj dni pred najinim izletom sem na spletni strani hostelbookers.com rezervirala dve postelji v hostlu The 4 You Hostel Munich. Rezervacijo sem plačala s kreditno kartico, znašala pa je 10% od celotnega zneska. Spali sva v ženski 6-posteljni sobi s pogradi. Prenočišče z zajtrkom za dve osebi naju je stalo 44 eur.

S hostlom sva bili glede na ceno, kar zadovoljni. Probleme sva imeli le z internetom, ki je bil dostopen le v spodnjih, skupnih prostorih, poleg tega nas pa je zaradi velikega števila uporabnikov v omrežju povezava delovala počasi, pa še metalo nas je dol kar pogosto. Na recepciji si dobil listek z uporabniškim imenom in geslom ter časom, do kdaj tisti listek velja. Ko presežeš tisti čas in datum, moraš na recepciji vzeti nov listek.

Dobra lastnost tega hostla je tudi ta, da smo lahko še pred check –inom svojo prtljago pustile v njihovi sobi za prtljago.

Ko sva se okrepčali, smo šle naravnost v hostel, ki je bil zelo blizu železniške postaje. Šli sva kar peš. Že vnaprej sva v hostlu plačali za prenočišče, odložili prtljago ter se odpravili proti muzeju. Peš bi za pot potrebovali okoli pol ure, tako da sva se raje odločili za podzemno železnico. Že v hostlu sva si za boljšo koordinacijo vzeli letak z linijami mestnega prometa ter zemljevid mesta.

Odprli sva shemo z linijami mestne podzemne železnice ter poiskale postajo, ki je najbliže muzeju. Karte za podzemni vlak smo kupile na avtomatu. Vožnja v eno smer stane 2,60 eur. Na glavni železniški postaj sva stopili na prvi vlak, ki je peljal v smeri proti muzeju. Izstopili sva na tretji postaji, Isartor, potem pa jo peš mahnili naprej. Do muzeja je 5 minut hoje, pot pa je dobro označena s tablami.

 

Takoj pred vhodom v muzej sva kupili vstopnici. Za študentsko karto sem plačala le 3 eur, Andreja pa je morala kupiti navadno karto za odrasle, ki je bila 8,50 eur.

Ob vstopu v muzej ti odtrgajo del karte, in takrat se dogodivščina zares začne :). Obleko in nahrbtnik lahko odložiš v posebnih garderobnih omaricah, v katere vložiš ali 1 ali 2 eura, ki jih potem, ko po koncu ogleda spet odpreš omarico, dobiš nazaj. Super zadeva!

Priporočam, da preden začnete z ogledom, vzamete brošuro muzeja ter si ogledate kaj vse v muzeju ponujajo. Ker je za tako velik muzej, dva dni premalo, je bolje, da se osredotočiš na stvari ki te res zanimajo.


Naš namen je bil, ogledati si celoten muzej, oziroma vsaj večino zbirk. Zato sva si rekli: »Pa začnimo na začetku, kar v pritličju. Konec koncev imava na voljo dva dni, to bo pa ja dovolj za ogled celotnega muzeja. Saj ne more biti tako velik.« Tako sva najprej zavili v oddelek elektrike. Sicer precej zanimivo sestavljena zbirka, ob določenih urah so tam izvajali tudi posebne demonstracije z električnim tokom. Predstavitve sva se sicer udeležile in videle nekaj zanimivi strel, a se nama je zdel program precej kratek in je bil zelo verjetno daleč od slavnih Teslovih predstav. 


Na splošno na tem oddelku nisva mogli spoznati vsega, kar naj bi ponujala, saj je bila očitno ena izmed starejših zbirk muzeja in ni bilo angleških prevodov besedil pa tudi večina eksperimentov za praktični prikaz je bila »Außer Betrieb – Out of order« (no, vsaj tu je bil prevod ...), tako da je Lea kar hitro odbrzela naprej, jaz pa sem se še nekaj časa mučila z nemškimi besedili in iskala pomene besed v svojem zaprašenem nemškem vokabularju v svojem spominu iz gimnazijskih let. Če bi prej vedela, koliko zanimivejših reči me še čaka v preostalem delu muzeja, bi izgubljala veliko manj časa.


Pot naju je vodila naprej v oddelek letalstva in drugih prevoznih sredstev. Ker me te stvari načeloma ne zanimajo preveč, tudi tu nisem bila preveč navdušena. Fasciniral me je le prerez trupa velikega potniškega letala. V njem je bila postavljena vrsta osmih sedežev. Nisem se mogla načuditi, kako majhni so se mi zdeli v tistem velikanskem trupu. A vseeno vse kar sem do takrat videla ni ustrezalo mojim pričakovanjem. 


Potem sva se odpravili naprej na oddelek fizike. Tam je bilo precej manj razstavljenih eksponatov, zato pa veliko več poskusov. In večina jih je delovala! Utrujenost od neprespane poti z vlakom je počasi popuščala, pravzaprav sem nanjo ob vsem navdušenju nad žogicami, ki so skakale pod mojimi prsti, nanjo pozabila. Poleg tega se je v sosednjem prostoru pričela odvijati predstavitev poskusov s tekočim dušikom. Čeprav nisva prvič videla tekočega dušika v akciji, je bilo zanimivo na primer »samonapihovanje« balončka, v katerem je bilo par kapljic tekočega dušika, in streljanje z zamaškom, pri čemer se je ta odbil od stropa in skoraj oplazil glavo izvajalca poskusa :).




Tako je prišel čas za kosilo. Jaz sem v menzi muzeja pojedla hrenovko s pomfrijem in kari omako, Lea pa je pospravila še sendvič, ki si ga je pripravila doma. Potem sva nadaljevali na fizikalnem oddelku. Večina poskusov me je zelo navdušila in dobila sem precej idej, kaj vse bi lahko naredili tudi v naši hiši. Ko sva zaključili ogled na tem oddelku, naju je spet ogovorila najina spremljevalka tisti dan, utrujenost. Tako sva se bili dve uri pred zaprtjem muzeja primorani odpraviti proti našemu hostlu, kjer sva odspali dvourno kitico, tako da sva se potem lahko normalno odpravili na večerjo.


Na recepciji sva povprašali, kam bi lahko šli pojest, in svetovali so nama tajsko restavracijo takoj za vogalom, s katero sva bili zelo zadovoljni. Za 10 eur sva se dobro najedli. Naredili sva še manjši sprehod po mestu, se vrnili nazaj v hostel, popili vsaka eno brezplačno kuhano vino, pregledali e-pošto ter šli spat.

Naslednji dan sva vstali že ob osmih, šli na zajtrk, ki je bil res raznovrsten in odličen, ter se s podzemno odpravili v muzej. Še preden sva vstopili v muzej, sva si kupili sendviče za malico, saj je hrana in pijača v muzeju kar draga.


Občutek na vratih muzeja je bil drugi dan bistveno drugačen od prvega. Bili sva prijetno spočiti in komaj sva čakali, kaj nam bodo razkrile sobane te veličastne stoletne stavbe. Ta dan sva si ogledali več kot deset zbirk v muzeju. Naštevanje in podrobno opisovanje na tem mestu ne bi bilo primerno. Če sva hoteli videti čim več, sva morali nekatere oddelke precej hitro obdelati. Pomagala sem si tako, da sem besedila ob razstavljenih predmetih in poskusih, ki so se mi zdela zanimiva, kar slikala s telefonom. Tako sem jih del prebrala šele dva dni po tem, ko sem se vrnila domov. Fotografiranje je v muzeju sicer dovoljeno le za osebno uporabo.

Večina zbirk, ki sva jih videli drugi dan, je bilo novejših, kar se je videlo po pristopu k predstavitvi tematike. Ta je upošteval (vsaj zdelo se mi je tako) način, kako ljudje nekaj najlaže razumemo, si zapomnimo. Veliko je poskusov, ki jih lahko narediš sam, ponekod si lahko pogledaš video z razlago, velika večina besedil in medijskih vsebin ima tudi angleške prevode. V muzeju lahko za pomoč pri ogledu kupiš tudi splošni vodnik po zbirkah in posamezne knjižice, ki obravnavajo vsebino posameznih zbirk, za tiste, ki jih zanima še več kot je predstavljeno v samem muzeju. 

Pri dalj trajajočih ogledih pridejo prav tudi masažni stoli in masažne naprave za stopala - da se telo malo osveži in je sposobno dohajati glavo, ki ima zelo veliko dela z zbiranjem vseh informacij. Lea se je poslužila ponudbe, za katero je sicer potrebno odšteti 2 evra, medtem ko je čakala, da jo dohitim s svojim temeljitim prebiranjem opisov na oddelku matematike, ki so me precej navdušili, in pravi, da je bilo vredno vsakega centa :).



Kar težko bi se odločila, kaj mi je bilo najbolj všeč. Zelo sem bila navdušena nad oddelkom steklarstva z zelo natančnimi prikazi pridobivanja in oblikovanja stekla, vsemi pripadajočimi postopki in orodji za obdelavo. Zanimiv je bil tudi oddelek kristalov, ki je predstavljal uporabo kristalov predvsem pri elektroniki. To seveda ne pomeni, da so mi bile preostale zbirke, ki sem si jih ogledala, kaj veliko manj všeč. Tekstilstvo, papirna industrija, novi materiali, geodezija, matematika, informatika s starimi računalniki, stroji za kriptografijo, glasbeni inštrumenti, jedrska tehnologija, obnovljivi viri enrgije in še kaj sem verjetno spustila, vse skupaj mi je odprlo nek nov, razširjen pogled na to, kako današnja družba deluje in kako smo skozi zgodovino. Fasciniral me je tudi oddelek nanotehnologije, a to je bil zadnji, ki sem si ga ogledala, tako da mi sploh ni uspelo priti do konca, ko sem zaslišala opozorilo po zvočniku, da se muzej čez nekaj minut zapira, računalniki okoli mene pa so drug za drugim pričeli oddajati tisti znani signal, ko se »Windowsi« ugašajo. 

Tako sva se odpravili proti omaricam, pobrali svoje stvari in jo mahnili proti izhodu. Poleg muzeja je trgovina, v kateri prodajajo spominke, razglednice, igračke, knjige in druge stvari, ki so povezane z muzejem ali pa po svoji tematiki blizu njegovim vsebinam. Podrobno sva si ogledali, kaj vse ponujajo, kupila sem nekaj majhnih darilc za domače, potem pa sva se od muzeja poslovili.


Ker si še nisva ogledali mesta, sva se odločili, da greva do hostla peš ter se sprehodiva skozi center. Šli sva mimo Marijine cerkve, na Marijinem trgu pa sva se ustavili pod zlato osvetljeno Novo mestno hišo s slavnim Glockenspielom.


Ker je bil še čas razprodaj in popustov, sva zavili še v dve trgovini z oblekami. Ja ženske smo ženske in ne moremo si kaj, da si ne bi nekaj kupile :).

Na poti v hostel sva se ustavili še v kitajski restavraciji, kjer lahko za 7,80 eur dobiš »all you can eat« in pijačo. Nisva bili tako zadovoljni s hrano, kot v tajski restavraciji prejšnji dan, ampak ko si lačen, poješ vse. Za povrh sva spili še 2 dcl nemškega piva ter se odpravili do hostla. Tam sva v barčku počakali do 23h, vzeli prtljago in odšli na železniško postajo. 

Vlak naju je že čakal na peronu 12, tako da sva se kar vkrcali. Na srečo vlak tokrat ni imel zamude. V separeju nisva bili sami, tako da tudi na poti domov nisva spali. V Ljubljano sva prispeli ob 6h. Jaz sem tukaj šla z vlaka, Andreja pa je pot z vlakom nadaljevala do Krškega. Šla sem na avtobusno postajo, kupila karto za avtobus z odhodom ob 7:30 in šla v Mc Donalds (spet :) ), kjer sem počakala do odhoda. Do Ajdovščine sem se vozila 2 uri, za karto pa sem plačala 8,50 eur. Prihoda domov sem bila neznansko vesela, še bolj pa svoje postelje.

Za zaključek, ne vem....polne novih vtisov in idej za naprej… naslednja destinacija za e-hišnice je menda Amsterdam! ( - pravi šef.) :)

torek, 07. oktober 2008

Otroci in veliki...

Danes zjutraj so e-Hišo prvič obiskali napovedani obiskovalci - dve skupini otrok iz vrtca Kurirček iz Nove Gorice. Skupina Želodkov in skupina Kostanjčkov...
e-Hišniki smo že od začetka bili skeptični nad starostno mejo, ki jo morajo otroci dosegati za razumevanje eksperimentov... Vendar vam lahko iz prve roke povem, da so se tudi štiriletniki imeli prav "fajn".
Določenih eksperimentov jim pač nismo razlagali, ker so za to starost prezahtevni - s preprostejšimi so se pa zabavali kar po celo uro.
Ugotovili smo, da pred odhodom otroci radi rišejo na našem "touch-screen" monitorju zato bomo v prihodnjem tednu najverjetneje dodali še dva tako, da bo risanja na pretek! :)

http://picasaweb.google.com/ehisagalerija/VrtecKurircekNaObiskuIZelodkiInKostanjcki


Danes zvečer je pa hišo obiskala še skupina študentov Multimedijskih komunikacij... Njim smo lahko brez težav razumevanja razložili vse eksperimente odkrili smo pa tudi nenavadno sorodnost med 4 letniki in 20 letniki. Tudi slednji radi rišejo po našem "touch-screenu" - skorajda z večjo unemo kot otroci. :)

torek, 23. september 2008

Vremenska postaja e-hiše...

Pozdravljeni!

Obiskovalci e-Hiše so pred vhodom že videli stolp na katerem stoji naša vremenska postaja... Sedaj lahko senzorjem postaje sledite tudi preko interneta:

http://vreme.e-hisa.si

V zelji po čimveč lepih dnevih pozdrav od vaših e-Hišnikov. :)

sreda, 17. september 2008

Dvomesečno delo

Ekipa e-Hiše in taborniki pionirci smo uspeli postaviti strazni stolp pred e-Hišo... Kasneje pa še urediti notranjost hiše - pripraviti eksperimente...

From e-hisa - postavljanje stolpa I


From e-hisa - postavljanje stolpa I


From e-hisa - postavljanje hise I


From e-hisa - postavljanje hise II


Na spletnem naslovu: http://picasaweb.google.com/ehisagalerija lahko najdete nekaj slik s preteklih "akcij" ter sveze slike otvoritve.

Otvoritev...

Za nami je otvoritev projekta e-Hiša. Izkoriščam priložnost za še eno zahvalo MONG za prostor v katerem smo postavili poskuse, ob enem pa še zahvala vsem sponzorjem, ki so se odzvali in nam finančno in materialno pomagali pri postavitvi eksperimentov.

Vabim vas na ogled... Upam, da boste navduseni kot:
From e-hiša 17.9.2008 - otvoritev I (Nace Novak)



From e-hiša 17.9.2008 - otvoritev I (Toni Dugorepec)


Več fotografij na:
http://picasaweb.google.com/ehisagalerija